Na tekmi slovenske mladinske rokometne lige med Slovenj Gradcem in Gorenjem iz Velenja minulo nedeljo je bilo tristo petdeset gledalcev oz. navijačev. Domačih plavih in gostujočih rumenih. Na marsikateri članski tekmi slovenske lige se ne zbere toliko gledalcev. Čemu pripisati ta fenomen, tristo petdeset gledalcev na mladinski tekmi? Dejstvu, da je to bil derbi sosedov na lestvici, ali rivalov iz Slovenj Gradca in Velenja, ali dogovoru navijačev, da pridejo na tekmo, ali morda kakovosti tekmecev, ne gre oporekati. Vsega je bilo po malem, kar je pripomoglo k takšnemu obisku, predvsem pa je prevladalo spoznanje, da v Slovenj Gradcu raste nov, nadarjen rod mladih rokometašev. Nadarjeni fantje trenirajo že kar nekaj let, imajo ambiciozne trenerje, imajo vzdušje v ekipi, imajo dobro logistično podporo in veliko veselje do rokometa. Tekma z Gorenjem je bila zanimiva, da je kaj. Slovenjgradčani so, kljub temu, da je Gorenje bilo v vodstvu dobrih 45 minut, vztrajali vseh šestdeset minut in na koncu se jim je izšlo. Končni rezultat je bil 33 : 31. Za mladeniče na igrišču je bil praznik, nova, velika in pomembna izkušnja, kaj je mogoče doseči, če človek vztraja. Marsikdo bi pokleknil, a Podstenškovi in Krevsovi fantje niso. Ni jih bilo malo, ki so v njih prepoznali star, morda včasih že pozabljen slovenjgraški pristop do rokometa, ki se ga kdo spomni še z asfaltnega igrišča pri zdajšnjem kulturnem domu, včasih domu TVD Partizan. Prizadevnost, vztrajnost, tovarištvo, velika predanost športu oz. rokometu, nepopustljivost, veliko hotenje, neizmerna želja. Ekipa ni vedno le matematični seštevek sposobnosti posameznikov, temveč vedno veliko več. Uporabil bom izrabljeno prispodobo, da so fantje k vsemu temu dodali še svoj jaz, prijateljstvo, dejstvo, da so prava klapa. Tega se nikoli ne da kupiti, niti narediti po nareku ali želji, to običajno pride samo po sebi. A samo, če so izpolnjeni nekateri pogoji, ki sem jih naštel že prej. A da ne bom besedičil tjavdan, naj naštejem slovenjgraške mladinske rokometne junake. Po vrsti, kot so bili v zapisniku tekme z Gorenjem. Erik Gorjup, Gal Fajmut, Tin Keserin, Nal Cokan, Anej Hendler, Miha Štaleker, David Klemen, Ožbej Ovčar, Aljaž Pikl, Luka Štumberger, Max Zafoschnig, Žan Koprivnik, Darko Florjan Lupša, Tjaž Štaleker, Miha Vovk, Anej German. In še trenerja Martin Podstenšek ter Rok Krevs, prvi s tribune, drugi s klopi. Ali če poudarim še strelce, Luka Štumberger 7, Tjaž, Miha Štaleker in Nal Cokan po 6, Miha Vovk 5, Aljaž Pikl 2, Anej Hendler 1. Na tribunah je bil že večkrat opažen tudi direktor tovarne BSH hišni aparati iz Nazarij in nekdanji predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, Boštjan Gorjup. Prišel je preverit, ali bi družba, na čelu katere je, lahko bil podpornik mladih slovenjgraških rokometašev. Medtem ko je čakal na odgovor klubskega vodstva, pa je pogledal še, kakor se njegov sin Erik znajde v vratih tri krat dva metra.
MAX SE JE VRNIL V CELOVEC
Kar se sicer dogaja v članski ekipi RK Slovenj Gradec, lahko sproti preberete na FB strani kluba, zato v Devetmetrovkah omenjamo manj znane dogodke. Iz idiličnih mladinske in kadetske ekipe je prišla nepričakovan vest, da je svojo kariero v Slovenj Gradcu končal šestnajstletni Max Zafoschnig iz Celovca. Fant, ki je k nam prišel pred dobrim letom zaradi izrazitega veselja do rokometa, je spoznal, da rokomet in gimnazija ter neprestane vožnje iz Celovca v Slovenj Gradec ter po Sloveniji ne gredo več skupaj. Ravno, ko smo opazili njegov talent, ko je pokazal, kaj zmore, je ugotovil, da takšnega tempa ne bo več zmogel. Ko sem ga pred kakšnim mesecem predstavil v eni od Devetmetrovk, je rekel, da bi nekoč rad bil rokometaš v Švici, ali pa morda v Kielu, ali pa v kakšnem od boljših avstrijskih klubov. Za zdaj, smo zvedeli, bo spet treniral v Borovljah (v Ferlachu), vmes pa bodo športni uradniki morali urediti še vse potrebno za njegov prestop v avstrijski klub. Tudi ni skrivnost, da so bili vsi v Maxovi družini zadovoljni s fantovo dejavnostjo in napredkom v Sloveniji oz. v Slovenj Gradcu. Trener kadetov Blaž Kleč je na svoj mobitel dobil nadvse prijazno sporočilo Maxove mame Saše, da je tudi njim žal, da so se tako odločili, a da je bilo to nujno, saj je bil Maxov tempo šola (gimnazija), rokomet, Slovenj Gradec in tekme po vsej Sloveniji, pretežak za šestnajstletnega gimnazijca. Moral je zmanjšati svoj športni vložek, da ne bi bila ogrožena šola. V klubu so to razumeli, fantu zaželeli vse dobro in se poslovili od njega. Tudi fantom iz slovenjgraške garderobe je kanila kakšna solza za prijateljem in soigralcem iz Celovca. Srečno Max, v šoli, pri rokometu in nasploh! Ko boš imel čas, pa se le še oglasi pri nas, ali pa se srečamo na tekmi s Ferlachom (Borovljami). Pozdrav tudi tvojim domačim, ki te podpirajo pri rokometu, v šoli in nasploh.
JOŽEKOV PRAZNIK
Minuli teden je bil za RK Slovenj Gradec pomenljiv dan. Ne zaradi kakšne pomembnejših zmag, ne zaradi kakšnega novega (donosnega) sponzorja, ne zaradi obiska predsednika RZS v Slovenj Gradcu, ne zaradi novega kompleta dresov ali žog, temveč zaradi Jožekovega 59. rojstnega dne. Saj veste o kom pišem, o Jožeku Plazu, ki je že trideset let nepogrešljiv člen slovenjgraškega rokometnega kluba. Brez njega ni domače tekme, ne članske, mladinske, kadetske, tudi dekliške. Njegova skrb so igralna površina (parket) v dvorani, žoge, dresi itd. Je nekakšen tehnični direktor kluba. Vedno je na voljo, vedno naredi vse, kar je njegova dolžnost, in še več. Nikoli ne manjka, v zadnjih letih se je le enkrat zgodilo, da ga je obiskala viroza oz. gripa. Takrat je v dvorani nekaj manjkalo, vsem, igralcem, trenerjem, gledalcem. Kje pa je Jožek, so se znali vprašati ljudje. A tudi Jožek lahko zboli? Je to sploh mogoče. Enkrat je bilo, ker se to pač zgodi vsem nam. A nas ne pogrešajo, Jožeka pa pogrešamo vsi.
Jožek Plaz je k rokometnemu klubu prišel pred tridesetimi leti. Rekel mi je, da ga je h klubu, da bi kaj pomagal, povabil Alojz Ocepek, rokometna legenda, dolga leta tudi šef športne dvorane v Slovenj Gradcu. »Pa sem si rekel, zakaj pa ne, poskusim, bomo videli«. In je poskusil, in smo videli, da je vodenje tehnične službe pri rokometnem klubu ravno pravšnje zanj. Preden se treningi začnejo, je Jožek že v hali. Pripravi žoge, če je potrebno razdeli še markirke in pripomočke za vadbo. Potem je ves čas zraven, če še kdo kaj potrebuje. Pri južnem izhodu iz dvorane ima svoj kabinet, v katerega po navadi lahko vstopi le trener. V hladilniku oz. v zamrzovalniku ima vedno tudi led, ki je prva terapija pri skoraj vseh rokometnih poškodbah. »Jožek, je vse v redu?«, ga je ondan vprašal mož iz klubskega vodstva. »Ni, žoge puščajo barvo. Vsepovsod jo je mogoče najti«. Jožeku nič ne uide, tudi to, da (tudi) žoge niso več takšne, kot so bile nekoč. Jožeka zaradi njegove marljivosti, zaradi pripadnosti klubu, zaradi prijaznosti in dobronamernosti, zaradi njegove rokometnega DNK, poznajo povsod po Sloveniji. Ko se z moštvom odpelje v Trebnje, Ribnico, Škofjo Loko, Ormož, v Ivančno Gorico ali pa v Celje, povsod ga prijazno pozdravijo, spoštljivo sprejmejo. Vsi vedo, da bodo, ko pridejo v Slovenj Gradec, tudi z njegove »tehnične« in tudi človeške plati lepo in športno sprejeti. Jožek je velik navijač Slovenj Gradca, a v dolgi klubski karieri še nikoli nikogar, tudi od gostujočih ekip, ni užalil. Do vseh je zelo korekten, športen in pošten. Ker misli, da je tako prav.
Letos avgusta sva se, po skoraj dvomesečni pavzi od rokometa, srečala v mestu. »Že treniramo, pridite kaj pogledat. Maks je že tu. Je ravno takšen kot je bil« mi je povedal Jožek. On in trener Maksić sta k slovenjgraškemu rokometu prišla istega leta. Kmalu bo trideset let. Maks najprej kot igralec, zdaj kot trener. »Boš še pomagal pri klubu?«, sem ga vprašal. »Podpisal sem še za eno leto« se je pošalil in dodal »naj jim bo«. Prevedeno je tisti »naj jim bo« pomenil, da ima rad rokometni klub in vse, ki delajo v njem. Tudi njemu ne uide, če kaj ni v redu, a to zadrži zase. »Že vedo, kako je prav« navadno reče in vpraša, »ali bomo v soboto zmagali?«. Jaz mu rečem, da ne vem, on pa doda, da bi vendarle bilo fajn. »Oni so močni, mogoče pa le zmagamo«, zna reči in se že veseli, da bo ono soboto z ekipo odšel v Škofjo Loko. »Fajn bi bilo, če bi še tam zmagali« reče ih pokaže, kako zelo se veseli slovenjgraških zmag in kako ga veseli družbe z rokometaši. Zna priti v klubsko pisarno v športni dvorani in vprašati, ali so plakati za naslednjo tekmo že pripravljeni. »Jih je treba pravočasno nalepiti. Ko končam, pa običajno grem na kavo, v mestu ali pri Traktorju«.
Zdaj bo kar dve soboti zapored spet imel delo na članskih tekmah s Koprom in Krko. Nič ga ne skrbi bolj kot to, ali bo njegov Slovenj Gradec obakrat zmagal. »Oboji so močni, bomo videli. Trenirali smo v redu, mogoče pa bosta zmagi« je optimist Jožek. Ondan mi je povedal, da je dobil nov kos osebne opreme, tako da so igralci in drugo klubsko osebje enotno oblečeni, predvsem ko gredo na gostovanje. To mu veliko pomeni. Ravno tako kot atletika, h kateri se bo morda še kdaj vrnil, če ne drugače, pa kot sodnik. Včasih je bil tudi tekač na dolge proge. Vztrajen in nepopustljiv je najbrž tudi zaradi tega.
Prav bi bilo, da bi se Jožekovega rojstnega dne spomnijo tudi gledalci v soboto s Koprom. Kajti brez Jožeka rokomet v Slovenj Gradcu ne bi imel tako vedrega obraza, ki vsem vliva upanje, da se nam obetajo uspešnejši časi.
MIKLAVŽ PRIDE MED ROKOMETAŠE
V soboto bo v Slovenj Gradcu Miklavžev rokometni turnir. Pridejo ekipe od blizu in daleč, na sporedu bo kar dvajset tekem. Nova priložnost za nadobudne športnike, da se pobliže spoznajo z rokometom. Po tekmah bo tudi pica, najbolj priljubljena rokometna jed.
Istega dne zvečer bo tudi članska tekma s Koprom. Maks je zadnja dva tedna dobro pilil ekipo, ki bi znova rada zmagala. Z Jožekom upava, da se nama želja uresniči. Enako si bo tega seveda želela znova polna dvorana ob Kopališki ulici. A pozor, Koprčane v Slovenj Gradec letos pripelje (trener) Lisica.
Avtor: Ivan Praprotnik
