Tadej Mirkac je nekdanji rokometaš Slovenj Gradca, ki je svoje najbolj uspešne športne trenutke doživel v dveh klubih, v svojem domačem Slovenj Gradcu in v študentskem Slovanu v Ljubljani. V obeh je pred dvajsetimi in več leti igral z dušo, kot športniki radi rečejo. Nekoč je bil zgolj obetavni rokometaš in študent, danes pa je pri dobrih štiridesetih letih gradbeni inženir, arhitekt in magister poslovnih ved. Zaposlen je pri Darsu (družbi za avtoceste republike Slovenije) kot član ekipe, ki je zadolžena za gradnjo in obnovo avtocest. Med drugim v njegov »resor« spada tudi izgradnja tretje razvojne osi. Ostal je v Slovenj Gradcu, ker je prepričan, da poklicno lahko uspe tudi iz »malega mesta«. Zelo dobro mu gre, delovišče ima v Celju na sedežu Darsa, v Ljubljani in kajpak na gradbiščih.

Kaj pa imajo skupnega rokometna žoga, gradnja avtocest, gradbeni inženir, arhitekt in magister poslovnih ved? Veliko, v primeru Tadeja Mirkaca pravzaprav vse. Moj tokratni sogovornik je vse hkrati. Dela, kar mu naložijo v Darsu, ko pa ima trenutek prostega časa, je še vedno športnik, rokometaš, smučar, tenisač. Moral je biti priden, da mu je vse našteto uspelo. Lahko bi rekel, da bo tretja razvojna os imela slovenjgraški in rokometni pečat. Če bo šlo po načrtih, se bomo Slovenjgradčani proti osrednji Sloveniji po novi, široki cesti, lahko odpeljali čez pet let. Tudi rokometaši, ko bodo odhajali v Ljubljano, Celje, Ormož, v Novo mesto, Ivančno Gorico, v Škofjo Loko, Koper itd. Kdo bi lahko rekel, poglejte kaj zmorejo rokometaši. V naše kraje bodo pripeljali hitro cesto, po kateri bo v glavno mesto moč pripeljati v slabi uri.

UČITELJ OGRIZEK SI ZASLUŽI PRIZNANJE

Mene je pri Tadeju Mirkacu zanimalo vse, od tega, zakaj ima rad rokomet, zakaj je igral tudi pri Slovanu, zakaj se po študiju vrnil v Slovenj Gradec, kako pelje številne (avtocestne) naložbe, kaj pričakuje od prihodnosti. Kako, da se je že v osnovni šoli zapisal rokometu, ki ga je spremljal tudi vsa leta študija? »V osnovni šoli je nas fante za rokomet navdušil učitelj Mirko Ogrizek. Pri športni vzgoji smo veliko igrali rokomet, z njim pa so bili zaznamovani tudi vsi odmori in drugi prosti trenutki. Če je le bilo mogoče, smo bili z žogo in jo metali na gol. Od tod do kluba je potem bila kratka pot. Menim, da bi se klub temu učitelju moral oddolžiti s posebnim priznanjem«, se svojih osnovnošolskih rokometnih dni spominja Tadej Mirkac.

Fant iz naše zgodbe je bil nadarjen rokometaš. Visok, gibčen, z dobrim strelom, hiter, vedno dobronameren. Nikoli brez cilja, vedno je videl daleč naprej. V športu, pri študiju in v poklicu. »Imel pa sem smolo, ko bi se lahko športno najbolj razvil in uveljavil, sem na levem zunanjem v Slovenj Gradcu imel Aleša Levca in Ivana Simonovića. Saj sem tu in tam tudi igral, bil sem tudi v Magdeburgu in še kje, a jaz sem hotel igrati več. Najprej se nismo mogli dogovoriti o tem, da bi me Slovenj Gradec posodil Slovanu v Ljubljani, kjer sem študiral, tako da sem potem eno leto z rokometom celo pavziral. Potem sem tri leta igral za Slovana…« se spominja Tadej Mirkac.

ŠTIPENDIJA KOGRADOVA, STANOVANJE IN PREHRANA SLOVANOVA

Mirkaci so v slovenjgraškem rokometu pustili vidno sled. Rokometaš na levem slovenjgraškem krilu je bil tudi Tadejev oče Dušan, zelo znan je Danilo Pori, levi zunanji, Tadejev »priženjeni« stric, ali pa Primož Pori, sin Danila Porija in bratranec Tadeja Mirkaca, nekoč sam nadarjen rokometaš, danes profesor in doktor znanosti na Fakulteti za šport. Mirkaci so vsi zelo radi imeli rokomet, a ne samo rokomet. Videli so tudi daleč naprej, v čas, ko športniki odložijo žogo in ko se posvetijo poklicu. Tadej Mirkac, letnik 1982, je napravil vzporednico s svojim bratrancem Primožem Porijem. Vsak v svojem času in vsak v svojem okolju. Kar zadeva poklicno strast, je odšel »do konca«. Dandanes, ko se spominja rokometnih let, uspeva in uživa v svojem poklicu. Zadnje čase ga je vse bolj često moč videti tudi v bližnjem Podgorju in ob trasi proti Velenju. Brez rokometne žoge; če ga ne poznate, visok, postaven mož, gostih temnih las, prijazen, a do sodelujočih vselej zahteven sogovornik.

Tadej Mirkac je tudi športno poslanstvo vedno vzel zelo resno. Ko je v svojih študentskih letih v slovenjgraško športno dvorano, skupaj z Matejem Nabernikom, prišel v rdečem Slovanovem dresu, sem si ga še posebej zapomnil. Napeta tekma je bila, vse je kazalo na neodločeno. Slovenj Gradec zapravi zadnji napad, priložnost za zmago dobi Slovan. Dve, tri sekunde do konca tekme, žoga je pri Slovanovem levem zunanjem igralcu, beri Tadeju Mirkacu. Hiter skok met, žoga se od prečke odbije v gol. Zmaga je odšla v glavno mesto, priboril pa mu jo je fant, za katerega takrat v Slovenj Gradcu ni bilo prostora. Trener Boris Denič mu je na prvem ljubljanskem treningu potem dal cd s posnetkom te tekme in mu rekel, da mu bo prav prišla, če se bo kdaj podal v tujino. A se ni, Tadej Mirkac je že takrat vzporedno igral na univerzi. Najprej na gradbeni fakulteti, potem ob delu še na arhitekturi in poslovnih vedah, katerih magister je. Na svoje rokometne časa ima lepe spomine. Na Slovanu so takrat igrali študentje iz vse Slovenije in Tadej pravi, da je ljubljanski klub lepo poskrbel zanje. Štipendija je bila Kogradova (boljša kot druge, pravi Tadej) stanovanje in prehrana Slovanova. Skromen športnik in dober študent si več težko želi. Drugi Slovanov strelec – ni metal sedemmetrovk, se še zdaj rad spomni tistih dni.

PRISTAŠ SKANDINAVSKEGA DOJEMANJA ŠPORTA

Čeprav danes na videz daleč od rokometa, ga še kako zanima, kaj se dogaja v športu, rokometu nasploh in tudi v slovenjgraškem klubu. Konkretnim predlogom se raje izogne, ker – kot pravi, ne pozna razmer, a je prepričan, da je prihodnost na mladih. Več kot jih bo, boljše bo, več tekem kot bodo imeli, prej se bodo izluščili talenti. »Tekmovanja za mlade morajo biti zanimiva, privlačna. V mojih časih smo tu in tam šli tudi na kakšen turnir v tujino, nekoč, se spomnim, sem na enega takšnih dogodkov šel tudi z Velenjčani. Ko mlad rokometaš zaigra v dvorani z dva tisoč gledalci, se mu to vtisne v spomin. Marsikoga spodbudi, da vztraja, nadaljuje svoje športno udejstvovanje«, se razgovori Tadej Mirkac.

Spomnim ga, da je eden navijačev (mislim, da se piše Ramšak) pred časom na Facebooku komentiral napoved gradnje nove športne dvorane v Slovenj Gradcu in je zapisal, da naj »prej zgradijo avtocesto, da bo sploh kdo še lahko prišel igrat v Slovenj Gradec«. Mirkac odgovori: »Hitra cesta ne bo rešila vseh naših, slovenjgraških in koroških težav, bo pa v marsičem olajšala naše življenje«. Bi z njenim prihodom v naše kraje tudi pri rokometnem klubu morali na novo zastaviti svoje načrte, uveljaviti nove poglede na šport? »Moj pogled je podoben skandinavskemu pojmovanja športa. Šport da, a hkrati mora vselej obstajati tudi načrt, kako mladim omogočiti poklicno in osebnostno rast, da bodo zrasli v odgovorne osebnosti. To mora biti cilj« je prepričan Mirkac. »Šport da prave izkušnje, delavnost, vztrajnost, disciplino in predanost pri doseganju ciljev. Vedno znova je potrebno usklajevati osebnostne, poklicne in športne cilje. Izkušnje iz športa je vedno mogoče prenesti tudi v poklicno in zasebno življenje. Šport človeku veliko ponudi« pravi Mirkac in pri tem spomni na svojo izkušnjo. »Ko sem prenehal igrati rokomet, sem naenkrat imel toliko časa, da sem moji Tanji rekel, kako da ne morem doštudirati, ko pa imam toliko časa. In res, od takrat je šlo vse po načrtu, nisem padel na nobenem izpitu več, povprečne ocene so bile višje od devetke«.

NOVA POT DO VRHA?

Ali po Mirkacovem mnenju v Slovenj Gradcu navijači lahko pričakujejo nov vzpon rokometašev k vrhu? »Vrh se vedno začne graditi z zdravimi temelji, pravi temelji pa so domači igralci, domači trenerji, potem je tudi podpora občinstva večja. Seveda, potreben je dober sponzor, še boljše, če jih je več. Vedno je treba izhajati iz sebe, iz svojih zmožnosti. Tudi v zlatih časih slovenjgraškega rokometa, ko je bil zdajšnji trener Maksić naš najboljši igralec, je bilo veliko domačih igralcev, on pa je bil le češnja na torti« razmišlja Mirkac.

Kaj pa rokometna reprezentanca Slovenije lahko pričakuje na bližnjem, januarskem evropskem prvenstvu v Nemčiji? »Težko rečem, razmer ne poznam dobro, upam pa, da se lahko nadejamo dobrega rezultata.

Če je bil oče rokometaš, ki zdaj v prostem času igra tenis in smuča, ali bosta tudi sina športnika? »Vztrajam pri tem, da sta fizično aktivna. Starejši Adam, ki je star devet let, igra tenis in hodi k atletiki, mlajši Filip pa bo, tako kaže, tudi hodil k atletiki, zraven pa še k judu. Jaz fantoma ne bom izbiral športov, to je njun izbor. Dandanes elektronika hoče zapolniti vse več človekovega časa, temu se je treba upreti tudi s športom« je prepričan Tadej.

Videli so vas tudi že na nogometu v Stožicah? »Ja, z družino smo bili na dobrodelni nogometni tekmi, kjer so zbirali pomoč za poplavljence. Z očetom in družino večkrat gremo tudi na košarko, odbojko, rokomet. Radi imamo športe z žogo. Šli bi tudi v Nemčijo, če bi dobili karte« odvrne sogovornik, jaz pa spomnim, da bo Slovenije prihodnje leto kar dvakrat na evropskih prvenstvih, najprej v rokometu, nato pa še v nogometu. Težko bo izbrati, vse jih zanima, zima bo tudi za smučanje, poletje pa za oddih.

TEKMA S POSEBNIM PEČATOM

Še enkrat se ob koncu klepeta z vodjem investicij pri Darsu spomniva tiste tekme v Slovenj Gradcu, ko je Mirkac v rdečem Slovanovem dresu zadnji trenutek tekme dosegel zmagoviti gol za Ljubljančane. »Ja, ta tekma ima v mojem srcu posebno mesto, poseben pečat. Lepo je bilo priti domov in zmagati. Gol sem dosegel z desetih, enajstih metrov. Trener Denič mi je v ponedeljek na treningu dal cd s posnetkom te tekme in rekel, če se boš kdaj podal v tujino, se boš s to tekmo«, je trener Slovana takrat dal priznanje slovenjgraškemu igralcu. »Edina škoda pri tem je, da takšnih golov, spričo razmer, nisem mogel dati za Slovenj Gradec« je za zaključek rekel Tadej Mirkac.

A takrat se fant iz Slovenj Gradca ni napotil v rokometno tujino, odločil se je za poklic. Gradbeni inženir, arhitekt, magister poslovnih ved. Danes ga v spremstvu domačih lahko srečate na mnogih športnih prireditvah, tudi rokometnih tekmah. Hkrati s tekmami v športnih dvoranah se je Tadej Mirkac vedno boril tudi sam s seboj. Pred seboj je vedno imel več ciljev. In doslej jih je vedno dosegel. Najbrž tudi zaradi tega, ker je bil tudi rokometaš, športnik.

Tudi iz Slovenj Gradca je moč daleč priti. Tudi iz športne dvorane, z rokometno žogo in brez nje. Če bilo še več takšnih rokometnih družin, če bi te bile povezane, bi te poti (tudi) za rokomet lažje, krajše in uspešnejše. Tadej nam je povedal kar nekaj modrosti.

Avtor: Ivan Praprotnik

Napišite komentar