Slovenjgradčani o svojem rokometnem klubu vemo že skoraj vse. Strast do rokometa se v našem mestu prenaša iz roda v rod. Včasih se tudi meni zdi, da o drugih klubih, s katerimi tekmujemo, vemo premalo. Ko poslušam rokometne veterane, dobim občutek, da so se fantje in tudi klubi ter navijači pred več kot pol stoletja, navzlic »pomanjkanju« družabnih omrežij in drugih medijev, bolj poznali kot danes. Eden takšnih klubov, ki si zasluži več pozornosti, je naš sobotni tekmec, to je RK Sviš iz Ivančne Gorice. Rokomet v tem delu Dolenjske igrajo od leta 1960 naprej, klub z imenom Sviš pa so ustanovili leta 1990, ko so združili moči klubi iz Stične, Višnje gore, Ivančne Gorice in Šentvida. Iz začetnic njihovih krajev je tudi nastalo ime kluba Sviš. Ivančani, kakor ljubitelji rokometa po Sloveniji rečemo Svišu, že deseto sezono nastopajo v rokometni NLB ligi. Ne gre prezreti, da so bili Sviševi člani tudi kar štirikrat udeleženci finalnega pokalnega turnirja, leta 2014 pa so se prebili celo do finala. Nič posebnega, poreče kdo, ki zgodbe Sviša ne pozna podrobnejše. Nedavno je časnik Delo o rokometaših iz Ivančne Gorice zapisal, da so majhen klub z velikim srcem.
Človek redko sreča fante, ki rokomet igrajo s takšnim veseljem in navdušenjem. Njihovo ekipo, člane že šest let vodi Aleksander Polak, združuje pripadnost rokometu in veliko prijateljstvo. Na enem njihovih gostovanj pred leti v Slovenj Gradcu je nek njihov igralec zanimivo rekel stavek o svojem klubu. »Mi smo Sviš, gostujemo po Sloveniji in igramo rokomet. Včasih tudi zmagamo«. Tudi proti nam so že kar nekajkrat, tudi mi smo proti njim že zabeležili kakšno zmago. Kljub njihovim letošnjim dobrim rezultatom ne morem reči, da je Ivančna Gorica središče slovenskega rokometnega dogajanja, je pa kraj oz. pokrajina, kjer imajo rokomet radi, sistematično delajo z mladimi in točno vedo, kaj bi s tem radi dosegli. Radi bi bili čim boljši, tako kot vsi, ki sodelujemo v ligi, le da naši dolenjski prijatelji natančno vedo, do kod sežejo, kaj zmorejo in kaj bi z rokometom radi dosegli. V Delu sem pred dvema tednoma prebral, da je njihov klubski proračun 150 tisoč evrov. V primerjavi z vodilnimi klubi zelo malo, a zmorejo veliko več, kot povedo suhoparni finančni podatki. V drugem kolu so jih njihovo navdušenje nad rokometom, polna dvorana in navdih pripeljali do točke s Celjem. Naši serijski prvaki pa imajo kar petnajstkrat večji proračun. Celje v športni dvorani v Stični je bil športni dogodek leta pri njih, ki so ga nadgradili z velikim uspehom, s točko proti prvakom. Na trenutek se zazdi, da se svet tam na Dolenjskem še ni tako spremenil kot drugje v Sloveniji in po svetu.
ZDRAV POGLED NA ŠPORT IN ROKOMET
Tam v Šentvidu, kjer vsako leto junija prepeva vsa Slovenija, je šport še vedno predvsem veselje in ne posel. Oba pogleda na šport oz. na rokomet je za razumeti, a zdi se, kakor da Dolenjci nočejo prestopiti med profesionalce. Generacije, ki so zaznamovale sodobni Sviš, se takšnemu konceptu najbrž ne bodo odrekle, ne glede na to, kam bi jih to pripeljalo. To, da je predsednik Sviša ravnatelj osnovne šole v Stični Marjan Potokar, je svojevrstno poroštvo, da klub ne bo šel po drugih, za mnoga okolja usodnih poteh. Ivančani ne da ne marajo tujcev, temveč jih skorajda nimajo, ker je takšen pač njihov koncept dela in razvoja kluba. Če se bodo še kar držali tega koncepta, bodo kot nekakšen otok v slovenskem športnem prostoru, ki je originalen, zdrav in ponuja zadovoljstvo vsem, ki ga ustvarjajo. Skoraj si upam trditi, da od tega koncepta zlepa ne bodo odstopili. Ker če bi, ne bi bili več Sviš. Letos naj bi slovensko rokometno ligo s štirinajstih klubov zmanjšali na dvanajst, med kandidati za izpad (štiri ekipe) pa so skoraj vsi prišteli tudi Sviš. Ampak ta Sviš je letos že zmagal v Ribnici, doma igral neodločeno z evropskim Celjem. »Veliki« klubi pri nas pa so prepričani, da je 14-članska slovenska lige predimenzionirana, nakar prvak v gosteh ne more premagati Sviša. Ali to pomeni, da bi v naši državi poslej morali imeti dve rokometni ligi: eno profesionalno in drugo čisto amatersko, kjer bodo fantje (in tudi dekleta) igrali za denar, torej poklicno, drugi pa iz veselja, s štipendijami. Kakšen bi bil rezultat, ko bi se srečali v končnici? Razumem, da sta tudi v Sloveniji v igri oba koncepta. Bomo iz tega, glede na to, da nas ni veliko, znali izpeljati pravo končnico, se pravi ligo, v kateri bo prostor tako za »male« klube kot je Sviš in »velikane«, kakršno je Celje. In seveda še obvezno vprašanje, kje se bomo v tem novem »rokometnem redu« znašli mi, Slovenjgradčani. Mi smo klub z velikim srcem že bili pred šestdesetimi leti, ko smo prvič postali prvaki Slovenije. Zdaj smo korak naprej, s poudarjenim poklicnim jedrom in z željo po skoku v vrh. Ali bo to dovolj, da v soboto premagamo srčni Sviš? Naj spomnim na izjavo enega od Sviševih igralcev pred leti, ko je rekel, da so oni fantje, ki igrajo rokomet po Sloveniji in včasih tudi zmagajo. Mogoče bomo mi, a tudi če bodo oni, bomo to morali sprejeti. Saj smo za to, da naj o tem odločijo fantje na igrišču.
MLADINCI VZTRAJNI IN USPEŠNI
Tekme prve slovenske mladinske rokometne lige v Slovenj Gradcu bodo kmalu tako obiskane kot so članske. Zadnjo nedeljo sem v naši dvorani gledal dvoboj mladince Slovenj Gradca in Slovana. Bila je dobra, zanimiva, izenačena in zelo športna tekma, ki so jo z rezultatom 25 : 23 dobili Slovenjgradčani. Kazalo je tudi že drugače, a so fantje trenerja Martina Podstenška vztrajali do konca. Tudi ko so zastreljali kar nekaj sedemmetrovk, ko so gostje tik pred koncem že vodili za dva gola, so našli pot do zmage. Do izraza so prišli ekipna volja, želja za uspehom, nepopustljivost in kajpak tudi že kar bogato rokometno znanje. Junaki te lepe zmage so bili vsi, ki so stopili na igrišče, zadnji v tej vrsti pa je bil vratar Erik Gorjup, ki je na koncu ubranil dve sedemmetrovki. Kdo ve, kdo vse je zaslužen za odmevno zmago slovenjgraških mladincev nad Slovanovimi. Morda tudi novica na ljubljanskem fb, da se Slovanova kri z avtobusom pelje v Slovenj Gradec po novo zmago? Mladinska vztrajnost in napredek se bosta prej kot slej poznala tudi pri članski ekipi. Seveda, če imajo fantje isto krvno skupino, z enako vsebnostjo borbenosti, vztrajnosti in nepopustljivosti. O fantih, kih jih v slovenski ligi vodi Martin Podstenšek, pa kaj več v eni prihodnjih Devetmetrovkah.
KAKO KAŽE SLOVENSKEMU ROKOMETU?
V Nemčiji bo od 10. do 28. januarja 2024 evropsko prvenstvo v rokometu za moške. Kaj tam lahko pričakujemo Slovenci? Novi selektor Uroš Zorman je reprezentantom vrnil veselje do rokometa. Zadnje tekme Slovenije so po dolgem času spet imele »glavo in rep«. Je pa jasno, da bodo jedro naše fantovske ekipe imeli igralci, ki nastopajo za tuje, nemške, španske, francoske, madžarske klube. Tam igrajo rokomet na višji ravni, naš domači pa je upočasnil svoj vzpon. Včasih, še ne tako daleč nazaj, smo govorili, da imamo tretjo, četrto nacionalno ligo po kvaliteti, a to ne drži več. Slovenska liga ne raste več tako hitro kot je pred časom, razlog za to so najbrž premali finančni vložki v to panogo. Slovenski rokomet, mislim na domače lige oz. tekmovanja, že kar nekaj časa ne zanima več tudi večine medijev, največji športni časopis pri nas pa se v glavnem ukvarja s Celjem in poroča o naših igralcih v tujini, domačih pa (skoraj) ne pozna. V lanski sezoni najboljši igralec, vratar in strelec niso bili deležni skoraj nikakršne pozornosti (razen Vlaha, ki je bil član Celja), o drugih pa celostranske zgodbe. Na trenutke se zdi, da tudi pri RZS ne vedo, kam bi usmerili slovensko rokometno barko. Prej ko ji bodo določili pravo smer, prej bo prišel tudi nov vzpon. Ni dovolj, da je NLB liga bolj izenačena, prej kot slej bo – če hočemo naprej – morala biti tudi bolj kvalitetna. Tega pa se ne da napraviti od danes na jutri, temveč počasi oz. postopno. Sprašujem se, ali imamo dovolj znanja, modrosti in vztrajnosti, da stopimo korak naprej.
KRASAVAC NA OBISKU
V začetku tega tedna se je v Slovenj Gradcu oglasil Vlado Krasavac, pred skoraj dvajsetimi leti vratar RK Prevent. Mož, letnik 1971, po izobrazbi inženir agronomije, je danes eden vodilnih v RK Metaloplastika-Elixir iz Šabca v Srbiji. Potem ko je končal svojo športno pot, igral je do svojega 40. leta, se je podal tudi v politično upravne vode v svoji državi. Štiri leta je bil načelnik upravnega okraja Šabac, v katerega sodi kar nekaj večjih občin. Zdaj živi v Šabcu, izvira pa iz Loznice, nekaj južneje od nekdanjega središča jugoslovanskega in evropskega rokometa. Po odhodu iz Slovenj Gradca, kjer je bil dve sezoni, je odšel še v Vardar v Severno Makedonijo, pa v Wetzlar in Gummersbach v Nemčijo, s katerim je pri 41 letih bil tudi zmagovalec pokala EHF. Prej je igral tudi še v Srbiji in Italiji. Mož si je v letih, ko je igral rokomet v tujini, nabral obilico vseh vrst športnih in življenjskih izkušenj, ki mu tudi zdaj pridejo zelo prav. Verjamem, da je kakšno športnih in drugih življenjskih izkušenj dobil tudi v Slovenj Gradcu. Med drugim je, ko spremlja rokomet na območju bivše Jugoslavije in širše, tudi ugotovil, da je slovenska liga vse bolj izenačena, ni pa več tako kakovostna, kot je na primer bila tudi v njegovih slovenjgraških časih. Ko se kakšen od nekdanjih slovenjgraških rokometašev vrne k nam tudi le na obisk, prepoznamo, da jim je bilo pri nas všeč in lepo. Take stvari se ne pozabijo, tudi naš nekdanji vratar jih ni. Lepo.
Avtor: Ivan Praprotnik
