Nekoč smo tekmam Slovenj Gradca in Šoštanja ter kasneje Gorenja rekli, da so to derbiji. Že nekaj časa to ni res, ker to niso tekme izenačenih nasprotnikov, so le še tekme sosedskih klubov. Zdaj so, ko gre za naše tekme, Velenjčani že nekaj let v prednosti. Zadnjič smo jih premagali pred dobrim letom in pol, v finišu prvenstva 2021-22, pred dobrim letom smo doma igrali remi, vmes pa smo z njimi izgubili dve pokalni tekmi. Gorenje je trenutno drugo v NLB ligi, mi pa enajsti. Optimistični navijači tudi znajo reči, da smo sosede v tej sezoni v nečem vendarle presegli, saj smo v pokalu prišli med šestnajst ekip, Velenjčanov pa med tistimi, ki bodo nadaljevali pokalno tekmovanje, ni več. A to je bolj klavrna tolažba, saj v prvenstvu karte nam in Velenjčanom različno kažejo. Nam pravijo, da se bomo morali krepko popraviti, če se hočemo obdržati v letos zelo izenačeni ligi ali se preseliti proti sredini, Velenjčani pa se bodo s Trimom in Celjem spet bojevali za naslov prvaka. Razlika med nami in sosedi iz Velenja je torej očitna in v takem razpoloženju tudi pričakujemo sobotno tekmo, nekateri ji kljub temu še vedno rečejo derbi.
Po dolgem času se bosta, tokrat vsak na svoji trenerski klopi, spet srečala nekdanja soigralca iz vrst takratnega slovenjgraškega Preventa, Nenad Maksić in Zoran Jovičić. Maks je zdaj šef v Slovenj Gradcu, Jovičić pa v Velenju. Maks je v Slovenj Gradcu trener šele dobre tri mesece, Jovičić pa je v Velenju že kar nekaj let. Medtem ko Maks na novo postavlja temelje slovenjgraške igre, pri čemer ima tudi kar nekaj težav, je Jovičić v Velenju že star maček. Medtem ko se v Slovenj Gradcu šele prav začenjamo pogovarjati o tem, kakšno člansko ekipo pravzaprav hočemo in zmoremo, je v Velenju praktično vse na svojem mestu. Jovičič je zahteven in strog trener, ki iz svoje ekipe (skoraj) vedno potegne največ, Maks pa šele prav spoznava, kaj naš igralski potencial pravzaprav premore. Da ga bo potrebno prilagoditi sodobnim trendom v rokometu, pa je itak jasno že lep čas.
NAVIJAČI ŽE BOLJŠE VOLJE…
Derbijev med Slovenjgradčani in Velenjčani pa je bilo tudi v samostojni Sloveniji kar nekaj. Spomnim se tudi prvega, jeseni 1991, ko smo gostovali v Velenju in zmagali z rezultatom 23 : 22. Tik pred koncem tekme smo vodili že za tri gole, a je potem tudi gol v našo korist bil lep uspeh. Bila so tudi uspešna Preventova leta, ko smo bili pred Gorenjem, potem pa so prišla leta velenjskega vzpona. Vmes je Slovenj Gradec padel celo v prvo B ligo, tako da sta edina kluba v zdajšnji NLB ligi, ki iz nje nista nikoli izpadla, le Celje in Gorenje. Nekaj časa smo to bili tudi mi. Za Velenjčani je tudi vrsta uspehov v evropskih tekmovanjih, čeprav se tudi mi lahko pohvalimo s petnajstimi sodelovanju v tekmovanjih EHF. Ampak šport »se dela« predvsem za danes in za jutri, zgodovina je tista, ki ga »shrani«, potem ko je mimo. Od spominov ni moč živeti, z njimi živijo veterani in starejši gledalci, novodobna publika pa vedno zahteva zmage, lepe tekme, dobre uvrstitve. Rek, kako je bilo včasih lepo, v športu dandanes ne potegne več. Športna javnost zahteva uspeh zdaj. Tako, kot smo včasih rekli Evropa zdaj. Evrope seveda nismo dobili takrat, ko smo si izmislili to (politično) geslo, temveč šele veliko let kasneje, ko smo ustvarili razmere za to. Velenjčani imajo Evropo zdaj, mi pa počasi spet poizvedujemo, kako je moč priti tja. Letos bo težko, a vztrajati je treba.
Pokalna tekma s Škofljico je pokazala, da z našimi fanti le ni vse tako narobe, kakor poreče kdo od razvajenih navijačev. Slovenjgraški orli so, to moram poudariti, objektivni ocenjevalci dogodkov na igrišču v naši športni dvorani. Džaldo Saleznik in Oskar Beliš sta bila po dve uri in deset minut dolgi tekmi z novincem v ligi zadovoljna. Džaldo mi je vprašanje, ali je zadovoljen, odgovoril »zelo«, Oskar pa je v valu navdušenja celo nekaj rekel o padcu Gorenja v soboto. Navijači vedno imajo svoj prav, za Orle pa velja, da so že od nekdaj objektivni do domačih in vedno tudi do gostov. Zakaj so bili v sredo navdušeni? Zato, ker so pri belo-modrih bojevnikih, kljub težavam, opazili veliko borbenost, željo po zmagi, po napredku; kljub kakšni izgubljeni žogi ali zgrešenem strelu. Te pokalne zmage smo bili lačni vsi; igralci, trener, gledalci, predvsem pa Orli. Čeprav smo proti novincu v ligi v prvenstvu zmagali za sedem golov, v pokalni pa zgolj za enega, so navijači v sredinem maratonu prepoznali veliko hotenje ekipe in trenerja Maksića, da se izkopljemo iz krize. Tudi sam sem doživel olajšanje, lahko bi rekel tudi malo športno katarzo. Fantom v belo- modri opremi smo to tudi pokazali in verjamem, da so razumeli sporočilo s tribun in da bo, kar zadeva formo in igro, iz tedna v teden boljše. Vedno bolj pa bo treba tudi verjeti v svoje sposobnosti, vedno bolj se bo potrebno truditi, saj se le tako lahko izkopljemo iz krize. Zato za sobotno domačo tekmo z Gorenjem ne morem reči, da bo derbi, znala pa bi biti zanimiva tekma. Maks bo svoje igralce gotovo nagovoril z upanjem za ugoden rezultat, medtem pa je Jovičić na velenjski klopi zagotovo zelo odločen popraviti pokalni spodrsljaj proti Trebnjemu. Pa naj bo, kar bo! Naj bo dobra tekma.
V ORMOŽU – SVIŠ IN MARTINOVO
Pravi športni in siceršnji praznik pa bodo konec tega tedna, tudi v soboto, imeli v Ormožu. Njihovi rokometaši so letošnjo sezono odlično začeli, v soboto se jim bosta prekrila kar dva praznika. Prvi je kajpak športni, tekma z vse boljšim Svišem, drugi pa je martinovo. Jeruzalem, eden največjih in najboljših vinarjev v Sloveniji, je namreč tudi pokrovitelj tamkajšnjega kluba. Navijači se bodo uro in pol pred tekmo zbrali sredi mesta, skupaj odšli na Hardek, po tekmi pa kajpak v martinov šotor. Verjamem, da se bodo imeli lepo, v športni dvorani in v martinovem šotoru. Jim kar zavidam, da so Štajerci tako lepo zaokrožili dva svoja praznika. Včasih tudi koledar in športni spored pripravita presenečenje. Mi v Slovenj Gradcu bomo sicer tudi praznovali martinovo, v športni dvorani pa nam ne kaže najboljše, karte so bolj na strani zahodnih Štajercev iz Velenja.
NEKOČ SMO IMELI ŠTIRI REPREZENTANTE
Ondan se je na FB s spominom, starim dobrih trideset let, oglasil Nenad Stojaković iz Celja. Takrat pivot slovenske reprezentance, še zdaj pa slovenski reprezentant v rokometu na vozičkih, se je spomnil prve slovenske rokometne medalje na mednarodnih tekmovanjih. Poleti 1993 so bile v Montpellierju v Franciji mediteranske igre, kjer je uspešno sodelovala tudi slovenska rokometna reprezentanca pod vodstvom Toneta Tislja. Takrat mladenič iz Celja se je spomnil vseh svojih soigralcev in trenerjev, sam pa sem na njegov zapis postal pozoren, ker sem na spisku takratnih reprezentantov našel kar štiri Slovenjgradčane. To so bil Aleš Levc, Tettey Banfro, Tomaž Kleč in Boštjan Doberšek. Slovenski rokomet ja takrat komajda štartal v mednarodnih tekmovanjih, pa smo med fanti, ki so zastopali našo mlado državo, imeli kar štiri reprezentante. Zdaj že kar lep čas nimamo nobenega, a kaj, ko v aktualni moški reprezentanci zdaj komajda najde prostor kakšen igralec iz slovenske lige. Kakšen iz Celja, Trebnja, Velenja. To le potrjuje, da smo v slovenskem rokometu v minusu in da njegova prihodnost ni prav rožnata. Na mednarodni sceni, kar zadeva reprezentančne nastope, nas pri življenju držijo le fantje, ki so zašli v klube v Nemčiji, na Madžarskem, v Franciji. Zanimivo bi bilo, če bi selektor Uroš Zorman ob kakšni priložnosti reprezentanco sestavil iz igralcev, ki igrajo v domačem prvenstvu. Bi vsaj vedeli, pri čem smo ali kaj se nam obeta.
JANUARJA NA EP V NEMČIJI
V Nemčiji že na veliko prodajajo vstopnice za januarsko evropsko prvenstvo v rokometu. Kupite jih lahko tudi kar na spletu, si izberete sedež, tribuno, tudi navijaško cono. Medtem so naši reprezentanti odigrali dve prijateljski tekmi s Srbijo, ki nas je izločila iz zadnjega prvenstva, a so nas tja povabili kot »posebne goste«. Tam smo se potem res tudi izkazali, najbolj med reprezentancami iz nekdanje skupne države. Kako pa bo čez dobra dva meseca v Nemčiji? Nedavni zbor naših fantov kaže, da bo (lahko) lepo, v redu, hkrati pa se moramo vsi zavedati, da skupina s Ferskimi otoki, Norveško in Poljsko, ni ravno lahka, da bi se lahko samodejno nadejali uvrstitve v drugi krog tekmovanja. Ne z Norvežani ne s Poljaki ne bo lahko. Verjamem, da Uroš Zorman to še kako dobro ve in da reprezentanco pripravlja za pričakovano nov evropski podvig. Se pa, kar zadeva obisk na rokometnih tekmah, gotovo spet obeta nov rekord. Na štadionu v Düsseldorfu bo na uvodni tekmi več kot petdeset tisoč gledalcev. Profitiral bo rokomet.
PRIDE AVSTRIJA
Zanimiva rokometna jesen in zima bosta. Slovenjgradčani se še pred zimskim premorom srečamo še z Gorenjem, Dobovo, Koprom, Krko in Loko, fantje v svetlo modrih slovenskih reprezentančnih dresih pa bodo v pripravah na evropsko prvenstvo eno od pripravljalnih tekem konec decembra odigrali tudi v Slovenj Gradcu. Nasprotnik bo Avstrija, nakar bodo imeli še dve pripravljalni tekmi v hrvaški Istri. Vsi si želimo, da bi pet slovenjgraških tekem in evropsko prvenstvo minilo v dobrem razpoloženju.
Avtor: Ivan Praprotnik
