V zmrzovalnik pri minus petnajst smo padli minulo nedeljo zvečer. Tja so nas postavili državni prvaki in udeleženci lige prvakov Celjani. Globoko zamrznjeni se pripravljamo na nadaljevanje NLB lige, še prej, v sredo pa bomo doma odigrali tekmo šestnajstine finala pokala RZS s Škofljico. Lahko si predstavljate, da je pri minus petnajst težko trenirati, se sploh gibati, kaj šele razmišljati o tem, kako priti v stare tirnice. Ampak s takšnimi okoliščinami se bomo morali sprijazniti, se spoprijeti z vsemi resnimi in tudi namišljenimi težavami ter na igrišču iskati poti iz krize. Ta je, ne si zatiskati oči, vstopila skozi vrata naše športne dvorane in prizadela naše člansko moštvo. Kot nekakšen športni kovid deluje, nam po nepotrebnem jemlje energijo, hromi naše igralske in druge moči. Pet točk po osmih kolih je daleč pod pričakovanji sicer res razvajenega slovenjgraškega športnega občinstva, daleč od pričakovanj strokovnega vodstva, tudi vodstva kluba. Kriza je večplastna in vzroki zanjo niso le pri igralcih, temveč je bilo kar nekaj napak storjenih najbrž tudi zunaj igrišča. Ampak zdaj je, kar je. Težko je, a izhod obstaja. Zanj se bo potrebno potruditi, zanj bo vsak dejavnik v klubu moral prispevati svoj delež. Kako, najboljše vedo v klubu sami. Na sito bo potrebno dati vse v klubu, a ne zato, da bi se obtoževali, temveč zato, da bi prišli do prave diagnoze stanja članske ekipe.
Vsi naj imajo priložnost povedati, kaj je po njihovem narobe. Zamer ne sme biti, ne s strani igralcev, ne trenerja in ne vodstva kluba. V takšnem vzdušju, ki naj bi preraslo v soglasje, je treba iskati pot iz rezultatske krize. Naša kriza članske ekipe ni zgolj kriza rezultatov, slabi rezultati so najbrž tudi posledica nekih drugih dogajanj v RK Slovenj Gradec. Slabi rezultati članskega moštva so nas presenetili, saj smo s prihodom novega trenerja Nenada Maksića vsi pričakovali prodor med najboljšo peterko slovenske lige. Zaenkrat nam to ne uspeva, zdaj smo na enajstem mestu, ki v letošnjem prvenstvu prinaša kvalifikacije za obstanek v novi ligi dvanajstih klubov. Kdo bi rekel, da delamo paniko, a prej kot bomo začeli s sanacijo stanja, prej bomo prišli do boljših rezultatov.
PRVI KORAK NAJ BO V SLAČILNICI
Nič ne bo narobe, če povem, da bi prvi korak k »novim časom« morali napraviti fantje v slačilnici, fantje na igrišču in ob njem. Preprosto tako, da se o svoji prihodnosti pogovorijo sami s seboj, tudi s trenerjem, tudi z možmi iz uprave kluba. Nisem daleč od resnice, če rečem, da je tudi v slačilnici potrebna katarza, očiščenje, ki bo moštvu prinesla novo moč. Do toliko potrebne enotnosti, do »vzpostavitve« pravih, a realnih ciljev, seveda ni lahko priti, a je vedno mogoče. Igralci bi si morali povedati, kaj jih teži, trener, kaj so problemi te ekipe, kako jih odpraviti, vodstvo kluba pa bi se tudi moralo obvezati, da bo z večjo pozornostjo spremljalo delo v članski ekipi. Dobrega vzdušja v klubu ni moč vzpostaviti na začetku sezone, potrebno ga je graditi iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz tekme v tekmo.
Naš naslednji prvenstveni tekmec v domači dvorani prihodnjo soboto bo velenjsko Gorenje. Fantje v rumenih dresih na igrišču in ob njem delujejo res enotno. Tudi ko vodijo za deset in več golov, se znajo in zmorejo spodbujati, pokazati, da so eno, da delajo za en cilj in da za doseganje le tega odgovorni vsi. Oni na igrišču, drugi v klubskih pisarnah. Tudi v Velenju seveda vedo, da je vzdušja v ekipi ne da zgraditi čez noč, ampak, da ga je potrebno nenehno dopolnjevati in ga vzdrževati. Fantje na igrišču to počnejo, da prizadevno trenirajo in igrajo in hkrati vadijo tudi pripadnost klubu, trenirajo tudi pripravljenost dosegati pričakovane rezultate. Ko nekaj ponavljaš vsak dan, ti to preide v navado.
POTREBNO SE BO PREŠTETI
Takrat so tudi športni cilji lažje dosegljivi, takšni dogodki so predvsem nagrada vsem njim. Ne morem trditi, da vsega tega pri nas ni, a ga je premalo. Daleč od tega, da bi človek lahko rekel, da pri nas nič ne velja, ampak čisto vse pa ni dobro. Jaz ne morem in niti nočem deliti lekcij komur koli v klubu, ampak prepričan pa sem, da se bo za nov vzpon na lestvici NLB lige potrebno prešteti. Kdo ja za, naj to pokaže, če pa kdo tudi ni, naj pove, da bomo vedeli, pri čem smo. Pokalna tekma proti Škofljici bo prvi preizkus »odmrzavanja« z minus petnajst iz Zlatoroga, tekma z Gorenjem pa bi morala potrditi novo smer. Ni nujno z rezultatom, vsekakor pa s pristopom. Ali pa si bomo vsi skupaj morali priznati, da za kaj več kot za boj za obstanek ta hip nismo sposobni. Ampak jaz mislim, da smo sposobni več. Zdajšnje težave je treba razumeti tudi kot iskanje nove identitete članskega moštva, ko po starem ne gre več, novega pa še nismo osvojili. Ko se stvari razjasnijo in bo pred vsemi nov načrt za pot navkreber, bo vse lažje. Slovenjgraška rokometna in športna javnost si želita, da bi se to zgodilo kaj kmalu. Da navijači po mestu ne bi več namigovali, da igralci štrajkajo, da nekateri niso zadovoljni s tem in onim. Odgovornost vseh v tej igri je res velika. Rad bi verjel, da se tega zavedajo.
RENESANSA TUDI V LJUBLJANI
Svojevrstne renesanse je ta čas deležna tudi Rokometna zveza Slovenije. Njen predsednik Bor Rozman s sodelavci hiti kolesje strokovne zveze pognati na optimalno hitrost. Zveza ima odnedavna novega generalnega sekretarja, to je postal nekdanji rokometaš Jure Natek. Mož je bil izvrsten rokometaš, bil je tudi po svetu, je izobražen in v najboljših funkcionarskih letih, star je devetintrideset let. Verjamem, da skupaj z vodilno ekipo zveze snujejo načrt, kako rokomet v Sloveniji še razširiti in kako mu zagotoviti kakovostno rast. RZS ne more ustvarjati dobrih igralcev, lahko pa pomaga vzpostavljati razmere, v katerih bodo v mnogih klubih začeli hitreje rasti tudi dobri igralci in igralke rokometa. Pred nami je strategija razvoja rokometa v Sloveniji do leta 2030, ki ji mnogi očitajo nedoslednosti, pomanjkljivosti, premalo strokovnost itd., a nek dokument o tem, kaj rokomet v Sloveniji želi in hoče, vendarle je. Ni zabetoniran, mogoče ga je nenehno dopolnjevati in dograjevati z inovacijami, ki bodo predvsem domene klubov.
Všeč mi je, da je rokomet v Sloveniji vse bolj domena rokometašev. Ob zadnjih moških evropskih prvenstvih sem ob televizijskih prenosih poslušal komentarje nekdanjih dobrih igralcev kot sta tudi Jure Natek in Ognjen Backović. Poznal sem ju kot igralca, ki sta s Prulami tudi večkrat igrala v Slovenj Gradcu, presenetila pa sta me s poglobljenim znanjem o tej sicer zelo preprosti igri z žogo na igrišču 40 krat dvajset metrov. In kar me je še posebej navdušilo, bila sta zelo objektivna. Vse sta znala obrazložiti, vse pojasniti, tudi kaj predvideti in napovedati. To je za rokomet in RZS dobro in želeli bi si, da bi zveza znala pritegniti še več takšnih mož. Ene za stroko, druge za poslovanje. Kajti tudi v rokometu za malo denarja je bo veliko in dobre muzike.
KAJ NAM PRINAŠA PRIHODNOST?
Te že zdaj ni ravno veliko, saj se krovna RZS tudi srečuje s finančnimi težavami. Ljudje iz njenega centra vedo povedati, da je zveza minula leta »pridelala« finančni minus v višini 1,8 milijona evrov. Kriza se kaže tako, da RZS ne more sproti poravnavati vseh računov, da je prisiljena krniti nekatere svoje reprezentančne programe, da zamuja s plačili sodnikom itd. Tudi na RZS bo poslej moralo veljati pravilo, da za vsestranski uspeh in tudi vzpon panoge ne bo pomemben zgolj pomemben priimek in družbeni položaj liderjev, temveč predvsem njihov dejanski prispevek k strokovni in tudi poslovni uspešnosti. Sicer pa velja, da bo tudi RZS uspešna toliko, kolikor bomo uspešni njeni členi, to pa so klubi.
Pred dnevi sem doma iz omare potegnil skoraj dvajset let staro polo majico z logotipom evropskega prvenstva v rokometu, ki je bilo v Ljubljani leta 2004. Tistega leta, ko je Slovenija osvojila v Tivoliju srebrno medaljo in ko je Celje postalo evropski prvak. Dobil sem jo, ker sem bil takrat drugi mandat (od skupno treh) član arbitražne komisije RZS. Dve sem si še kupil, tako ponosen sem bil na slovenski rokomet. To so bili, tako po zaslugi moške reprezentance in ekipe Celja, zlati časi slovenskega rokometa. Želim si, da se še kdaj povrnejo. Za to morajo vsi, ki »delajo« slovenski rokomet, prijeti za delo. Nič ne de, če bi tem novim časom kdaj rekli tudi Rozmanov in Natkova era. Tudi v Slovenj Gradcu bi nove čase, tako kot smo nekdanje imenovali Kozmusove in Preventov, označili s katerim od priimkov. Priložnost je tu…
PRIHODNOST JE NA MLADIH
Ko je ravno govor o priložnostih, moram omeniti, da je svojo prvo pravo pred nedavnim izkoristil naš mladi igralec Miha Štaleker. V Celju ga je trener Maksić, po treh mesecih dolgi rehabilitaciji, prvič uvrstil v postavo članske ekipe. Dal mu je tudi priložnost, da je iz sedemmetrovke v hramu slovenskega rokometa dosegel prvi gol. Proti državnim prvakom, proti evroligaškemu Celju. Morda pa so mladi domači fantje nova priložnost za slovenjgraški rokomet. Za Miho raste še en, leto mlajši Tjaž Štaleker, z njima vred pa še kopica (zdaj) še manj znanih fantov, ki jih obiskovalci kadetskih in mladinskih tekem že poznamo. Že zaradi njih bi se kazalo potruditi in vztrajati, tudi ko gre za izhod iz zdajšnje (članske) črne luknje.
Avtor: Ivan Praprotnik
