Že kar nekaj časa sem v slovenjgraški športni dvorani na kadetskih in mladinskih tekmah opazoval Maxa Zafoschniga, šestnajstletnika iz Celovca, ki že dobro leto igra za RK Slovenj Gradec. Mladenič, sicer dijak celovške gimnazije štirikrat tedensko pride na trening v Slovenj Gradec, med vožnjo na trening in domov – vozijo ga domači, vzame v roke knjige in se uči. Tako rad ima rokomet, da je nase prevzel tudi to breme, kajti rad bi postal vrhunski športnik, rokometaš. Sanja, da bi nekoč zaigral v prvi avstrijski ligi, na primer pri Hardu, ali v Švici, ali pa celo v najboljši rokometni ligi v Evropi, v Nemčiji. Do tja je še kar nekaj let in Max Zafoschnig bi se v tem času, tudi v Slovenj Gradcu, rad naučil čim več rokometnih spretnosti. Včasih so naši fantje hodili igrat rokomet v Avstrijo, zdaj pa se Avstrijec pojavi pri nas z željo, da bi treniral, napredoval. Moram reči, da sem bil navdušen nad odločitvijo Maksa Zafoschniga in njegovih domačih, da rokometna učna let preživel v Slovenj Gradcu. Fant pri šestnajstih letih ima tako rad rokomet, da se lep del tedna uči. Dopoldne pri pouku v gimnaziji v Celovcu, popoldne med vožnjo na trening in s treninga, pa še zvečer doma. Štirikrat tedensko po uro in pol je trening v Slovenj Gradcu, ob vikendu običajno še dve tekmi, spet povezani s prevozi po vsej Sloveniji. Kot bi fant hkrati obiskoval dve šoli; prva, gimnazija, mu bo dala široko razgledanost in ga bo pripravila za študij, druga, športna oz. rokometna, pa mu bo dala spretnosti, znanje in izkušnje v rokometu, ki ga ima tako zelo rad.
ENAČBE MED VOŽNJO V SLOVENJ GRADEC
Max, povej kdo si, kako si prišel v Slovenj Gradec, mu rečem, preden mu postavim še kakšno čisto rokometno vprašanje. »Sem Max Zafoschnig, star sem šestnajst let, prihajam iz Celovca. Z rokometom sem se srečal, ko se bil star šest let, pri takratnem celovškem klubu HCK. Klub je kasneje prenehal z delovanjem, potem sem nekaj časa vadil v Ferlachu (Borovljah), od tam pa sem šel v Radovljico. Hotel sem trenirati nekje v Sloveniji, kajti tu je rokomet na višji ravni, tudi trenerji so boljši. Mama je za nasvet vprašala nekega slovenskega rokometnega znanca (menda Boruta Mačka, trenerja Ribnice) in tako sem potrkal na vrata Slovenj Gradca. Lepo so me sprejeli, zelo sem zadovoljen, s fanti smo dobri prijatelji«, je začel mladi celovški rokometni »legionar« na sicer čisto prostovoljnem in ljubiteljskem rokometnem usposabljanju v Slovenj Gradcu.
Si predstavljate, kako izgleda Maxov šolski, športni oz. delovni dan? Zjutraj oz. dopoldan gimnazija, potem čas za kosilo, počitek oz. že kar utrjevanje znanja, potem pot v Slovenj Gradec, trening in pot domov. Zna se zgoditi, da pride zvečer domov tudi po 23. uri. Potem počitek, zjutraj pa spet gimnazija. Do novega šolskega dne je treba vzeti v roke prenekateri učbenik, rešiti tudi kakšno zapleteno enačbo, na primer Bernoullijevo, si zapomniti snov iz biologije, obvladati novosti iz informacijske tehnologije, prebrati katerega od avstrijskih, nemških, francoskih pisateljev, pogledati po svetu itd. Max vse to dela tudi med vožnjo iz Celovca do Slovenj Gradca in nazaj. Fant ima za svoj šport močno podporo tudi doma. Rad ima rokomet, rad bi bil vrhunski rokometaš, rad bi bil uspešen tudi v šoli. Oboje je mogoče, je pa za to potrebno vložiti veliko truda, biti vztrajen. Nič mu ne sme biti pretežko.
Ali je kakšna razlika med športom mladih v Avstriji in v Sloveniji, ga vprašam. »Za rokomet lahko rečem, da je v Sloveniji boljši kot v Avstriji. Več klubov imate, znate poskrbeti za mlade, tekmovanja so na višji ravni. Tudi trenerji so boljši, zaradi tega sem prišel. In sem zadovoljen, s fanti, s soigralci se dobro razumem«, je odvrnil Max. Fant iz Celovca je na zadnji kadetski tekmi z Novo Gorico v rubriko doseženih golov zabeležil osmico. Osem golov je dal Severnim Primorcem, največ s položaja desnega in srednjega zunanjega. Seveda pa zna odigrati tudi na mestu levega zunanjega. Zanj ve tudi že trener slovenjgraške članske ekipe Nenad Maksić. Nihče mu ga ni pohvalil, videl ga je ne nekaj tekmah. Celovčan zna odigrati dobro v napadu, pozna tudi že veliko skrivnosti obrambne igre. S soigralci se dobro razume na igrišču in tudi sicer. Kakšni pa so njegovi rokometni načrti? »Zamišljam si, da nekoč zaigram pri Hardu v avstrijski ligi, ali pa v Švici, ali pri nemškem Kielu« je optimist Max. Zanimalo me je tudi, ali so njegovi rokometni načrti morda povezani tudi še s Slovenj Gradcem. »V mladih letih gotovo še, za kasneje pa ne vem, kaj bo«, odvrne Celovčan iz naše kadetske in mladinske ekipe.
VREDNO SE JE POTRUDITI
Rokomet v njegovem domačem Celovcu/Klagenfurtu ni več med priljubljenimi športi. Nekoč najmočnejši HCK, kasneje tudi Avanti, ne obstaja več. Predstavljajte si fanta, zaljubljenega v rokomet, ki v svojem mestu nima kluba z njemu ljubim športom. Veliko mladih Korošcev smuča, rokomet jih igra bolj malo. Včasih so v Celovec za HCK hodili igrati tudi Miro Požun, trener evropskih prvakov Celjanov, pa naš Avgust Potušek. Rokomet v Celovcu je kar nekaj let igral tudi Jani Kontrec, trener HCK pa je bil Alfred Konič, brat avstrijskega reprezentančnega desnega krila. S HCK je svojčas dobro sodeloval tudi RK Slovenj Gradec, generacija iz šestdesetih, sedemdesetih let, so bile tam tudi na pripravah. Zdaj je avstrijska koroška rokometna scena omejena na HC Ferlach/Borovlje.
Je vredno štirikrat tedensko priti v Slovenj Gradec, samo zaradi rokometa?, sem radoveden. »Ja, za takšen trening se izplača priti« je odgovoril, s čemer je polaskal tudi delo trenerjev Blaža Kleča in Martina Podstenška. »Tudi zaradi soigralcev rad pridem, vsi smo dobri prijatelji, Tjaž, Miha, Henda, Maks Gašper, z vsemi sem dober in oni z menoj«. Fantje se med treniranjem in številnimi tekmami učijo rokomet, hkrati pa se na zdrav način pripravljajo na preizkušnje, ki jih bo pred njih postavilo življenje. Morda Primož Suhodolčan kdaj napiše tudi pravljico o fantu iz Celovca, ki je hotel biti in je tudi postal odločen rokometaš, tako kot je že tisto o Tini Maze. Naslov bo Rokometaš naj bo, kakor je bil Košarkar naj bo, po katerem so posneli tudi filmsko uspešnico.
DOBILI SMO LEKCIJO
Minulo soboto smo v ligi NLB v domači dvorani dobili lekcijo. Premagali so nas Dolenjci iz Ivančne gorice, malega kluba z velikim srcem. Sviš je dokazal, da strah pravzaprav sploh ne obstaja in da je prazen, znotraj ga sploh ni. Upam si trditi, da smo se tekme bolj bali mi kot pa Dolenjci, saj so naši fantje na tekmi napravili toliko napak, kot že dolgo ne. O tem te dni razglabljajo strokovni štab, vodstvo kluba in igralci, ki pred tekmo v Ljubljani proti novincu MRK Ljubljana vneto trenirajo. Ondan se je eden od šefov RK Slovenj Gradec malo ironično pošalil, da spreminjamo načrt. Namesto za mesta pod vrhom se bomo borili za obstanek. Nekateri so nam že pobegnili, mi pa smo v minusu najmanj za tri točke. Nekje jih bo treba nadoknaditi. Sem pa hkrati zadovoljen, da naši sosedje iz Velenja hitijo proti vrhu, za katerega se bodo to soboto »stepli« tudi s svojimi sosedi iz Celja. Trimo je zmagal proti Krki v Novem mestu in potrdil, da bo, skupaj z Gorenjem in Celjem, spet kandidiral za sam vrh. Voljo do igranja so spet dobili v Ormožu; upam, da ne le do trenutka, ko si bodo zagotovili obstanek v ligi. Mi v letošnji sezoni še iščemo svoje mesto, upam, da ga kmalu najdemo in utrdimo. K temu, da pridemo na željeno mesto, nam bo spet pomagal vratar Tilen Leben, ki je od zdravnikov po operaciji kolka že dobil dovoljenje za treninge in igranje. Fant, ki je pred Slovenj Gradcem igral za Tatran iz slovaškega Prešova, je rekel, da ga kolk še boli, a dodal, da bo naredil vse, da bi bilo boljše. Njemu in klubu. To morajo skleniti vsi, ki sodelujejo na igrišču. Že v soboto v Ljubljani, če ne, bo kriza…
ROJSTNI DAN NAJVEČJE NAVIJAČICE
Po kadetski tekmi med Slovenj Gradcem in Novo Gorico minulo nedeljo (35 : 25 za naše) so fantje trenerja Blaža Kleča s šopkom cvetja voščili za rojstni dan njihovi najbolj vneti navijačici Tjaši Štaleker. Gospa navijačica je bila odeta v poseben navijaški pulover oz. jopico, kjer je pisalo Družina RK. Slavljenka je mama prijetnih fantov in odličnih rokometašev Mihe in Tjaža Štalekerja. Čast, da je najzvestejši navijači izročil šopek, je pripadla pivotu Aneju Hendlerju. Prijeten, lep dogodek je dokaz, da uspešnega rokometa in vsakega drugega športa ni brez vsakršne podpore staršev. Miha in Tjaž Štaleker imata od doma maksimalno podporo, zaradi česar sta tudi vedno boljša in sta stalna člana slovenske kadetske reprezentance. Ko smo zadovoljni gledalci, so gotovo tudi fantje na igrišču. In pri Štalekarjevih zagotovo tudi. Ko z mladimi na igrišču »igrata« tudi mama in oče in jih pri tem zdravo in preudarno podpirata, je vsem lepo. Še na mnoga leta, gospa Tjaša Štaleker!
Avtor: Ivan Praprotnik
