Ta teden je s sedeža Rokometne zveze Slovenije na naslov RK Slovenj Gradec prispelo kar nekaj vabil, ki so jih bili v klubski pisarni zelo veseli.
Medtem ko so v starih časih, ko smo v mestu ob Mislinji začeli z rokometom, ta pisma prihajala v papirnati obliki, zdaj prihajajo elektronska sporočila. Papir bo počasi šel v zgodovino, rokomet pa je še vedno skoraj enak kot je bil pred desetletji. Igrišče je enako veliko, v igri je še vedno sedem igralcev naenkrat, še vedno sta dva sodnika. Tudi dimenzija gola je še vedno enaka, trikrat dva metra. Klubi so v glavnem še vedno isti, čeprav smo zelo veseli tudi novih. Novi povsod pa so kajpak igralci in (v glavnem) možje, ki vodijo klube. Vsi pa smo najbolj veseli novih, mladih igralcev in igralk, ki so nosilci novega vala slovenskega rokometa. Fantov in deklet v vseh kategorijah, ki so jih opazili tudi trenerji slovenskih izbranih vrst, je vse več tudi v Slovenj Gradcu.
Sedmerica iz Slovenj Gradca
V tednu, ki prihaja, bodo na priprave mlajših slovenskih selekcij odšli kar štirje fantje, dva mladinca in dva kadeta. Selektor mladinske reprezentance Sašo Prapotnik (mož je bil pred dobrimi štirimi leti s svojo ekipo tudi evropski mladinski prvak) je na priprave v Ormož in pozneje na turnir na Madžarsko povabil naša Aneja Majcena in Tarika Veliča, trener kadetske vrste Jani Klemeničič pa na priprave vabi Miho in Tjaža Štalekerja. Kadeti bodo po kratkih pripravah, tudi v Ormožu, odšli na turnir v sosednjo Avstrijo. K tem trem vabilom pa je treba dodati še troje vabil za dekleta, ki so novost v našem klubu. V državno reprezentanco so vabljene tudi starejše deklice Deja Grajfoner, Zea Skočir in Bina Rodošek. Če jih seštejem, jih je ravno za eno postavo na igrišču. Teh vabil so bili kajpak najbolj veseli štirje fantje in tri dekleta, z njimi vred pa tudi vsi vodilni v klubu, predsednik Damir Budimir, direktor Grega Krivec, sekretar Matjaž Beliš, član predsedstva RZS in bivši predsednik Samo Lampret itd. To pa je nemara všeč tudi vsem navijačem, ki gotovo vsak zase simpatizirajo s katerim od igralcev oz. igralk. Če še malo dodam, je teh novih najbrž vesel tudi župan Tilen Klugler, kajti na občini veliko dajo na vsakršno promocijo Slovenj Gradca. Reprezentanti pa so neke vrste maskote ne le klubov, iz katerih prihajajo, temveč tudi krajev, kjer so doma.
Desničarja Tarik in Anej
Besedo sem tokrat dal mladinskima reprezentantoma Aneju Majcenu in Tariku Veliću, kadeta in starejše deklice s trenerji še pridejo na vrsto. Anej Majcen prihaja iz družine slovenjgraških kril. Oče Dušan in stric Marjan sta bila levi krili, Anej pa je desno. Anej doslej še ni sodeloval na kakšni od reprezentančnih akcij, tudi pri dečkih ne, Tarik, ki je v Slovenj Gradec posojen iz velenjskega Gorenja, pa se je že udeležil nekaj skupnih treningov. Boš postal stalni slovenski mladinski reprezentant, ga vprašam. Desni zunanji, tudi levičar – teh vedno primanjkuje, pritrdi. »Ja, rad bi, takšen je načrt. Skupaj s trenerji smo pripravili načrt in če ga izpolnim, bom postal stalni član mlade slovenske reprezentance. Vesel bom, če mi to uspe«, je rekel Vela, kakor fanta kličejo soigralci. Mlademu Velenjčanu, ki je v Slovenijo prišel iz Maglaja v Bosni in Hercegovini, bodo zelo prav prišle tudi izkušnje, ki jih je dobil z igranjem v slovenski članski ligi, tudi v Slovenj Gradcu, kjer igra vse pomembnejšo vlogo. Kaj pa Majcen, kdo je njegov neposredni reprezentančni konkurent na desnem krilu? Anej kot iz topa ustreli: »To je Juš Rot iz Škofljice« Fanta sta prijatelja, gotovo se učita tudi drug od drugega. »Na turnirju na Madžarskem poleg domačinov in nas sodelujeta še ekipi Portugalske in Španije. Prvo tekmo igramo s Portugalsko, drugo z zmagovalcem oz. poražencem drugega para, odvisno od izida naše prve tekme« je rekel desnokrilni slovenski mladinski reprezentant Anej Majcen. Kakšno izkušnjo več z reprezentančnimi akcijami ima Tarik Velić, a pravi da nekih posebnih koristi od rokometnega druženja v matični domovini ni odnesel. Tam je tovrstnih akcij tudi manj, takšne so pač razmere. Ker je želel rokometno napredovati, je prišel v Velenje oz. Slovenijo, zdaj svojo priložnost išče v Slovenj Gradcu. Ko bosta na igrišču, najprej na treningu v Ormožu, zatem pa na Madžarskem, se bosta naša Anej na desnem krilu in Tarik na desnem zunanjem, gotovo boljše razumela, ker sta soigralca že v klubu. Le kako se bodo njunih strelov ubranili Portugalci, Španci in Madžari? Z reprezentančne akcije se zanesljivo vrneta še boljša.
Kako bo v Velenju? Težko!
Ta teden naša članska ekipa spet igra v petek, tokrat v velenjski Rdeči dvorani proti Gorenju. V športnem jeziku bi lahko rekli, da gre za šaleško-koroški derbi, kajti srečanja med Velenjčani in Slovenjgradčani so bila vedno zanimiva. Tudi takrat, ko so bili eni ali drugi bistveno višje ali nižje na lestvici. Zdaj je položaj tak, da se Gorenje, navzlic porazu v Celju, še vedno bori za naslov prvaka, Slovenj Gradec pa utrjuje položaj v sredini lestvice. Tekma z Gorenjem v Velenju bo gotovo zelo zahtevna, je rekel naš trener Ivan Vajdl, saj bodo se bodo domači Slovenjgradčanom zagotovo hoteli oddolžiti za odščipnjeno točko lani septembra. »Igri Gorenja se bomo zoperstavili z dobro obrambo, a bo težko, saj Gorenje igra zelo domiselno in tudi hitro. Vseeno upam, da bo tekma kakovostna in zanimiva«, je bil diplomatski Ivan Vajdl. Kreator slovenjgraške igre v napadu, srednji zunanji Miha Kotar, pa pravi, da Slovenj Gradec v Velenju čisto brez možnosti tudi ni. »Domačini bodo pod pritiskom, da morajo popraviti vtis in rezultat z nedeljske tekme v Celju. Če bomo dobro zastavili igro v napadu in obrambi in pri tem vztrajali, zna biti zanimivo«, je bil mnenja Miha Kotar. Sicer pa bo dvoboj Gorenja in Slovenj Gradca v znamenju Korošcev in Velenjčanov na obeh straneh. Velenjski predsednik Janez Gams je Slovenjgradčan, naše trener pa je Velenjčan Ivan Vajdl. Tudi velenjska klop ima slovenjgraški odtis, pri nas pa tudi igra kar nekaj fantov, ki so nam jih posodili Velenjčani. Na tekmi nasprotniki, sicer pa pravi prijatelji.
Spomin na Franca Plaskana
Ob tekmi z Gorenjem se spominjam nedavno umrlega dolgoletnega predsednika Šoštanja in kasneje Velenja, zdaj Gorenja, Franca Plaskana. Z njim smo vedno odlično sodelovali, drug drugemu smo privoščili uspeh in si pomagali ter se podpirali. Drug drugemu smo utirali poti k uspehom, tudi v zadnjem jugoslovanskem drugo ligaškem letu. Sledi tega sodelovanja so vidne še dandanes. Franca Plaskana, ki je gradil rokomet v Šoštanju in Velenju ter v Sloveniji, se bomo tudi v Slovenj Gradcu vedno hvaležno spominjali.
Avtor: Ivan Praprotnik