Kadrovski premiki (Devetmetrovka #44)

Vzpon Slovenjgradčanov. Zadnje dni se je v slovenskem športnem in rokometnem svetu zgodilo kar nekaj pomembnih premikov. Krovno športno organizacijo, Olimpijski komite Slovenije, ki jo je doslej osem let vodil Slovenjgradčan Bogdan Gabrovec, je prevzel dosedanji predsednik Rokometne zveze Slovenije Franjo Bobinac.

To ni le zmaga Franja Bobinca, to je tudi zmaga slovenskega rokometa. Bobinac, kot mladenič tudi obetaven pevec, se je športu zapisal prav skozi rokomet. In to še v časih, ko je bil na čelu Gorenja. Rokomet je v njegovi družini pomemben dejavnik, Ana Gros je najbrž tudi kaj pripomogla, da se je njen očim z vso strastjo opredelil in trajno odločil za podporo rokometu. Štiriinšestdesetletni vrhunski gospodarstvenik poslej ne bo več le »oče« rokometa v naši državi, temveč bo odgovoren za vso bogato športno sceno v Sloveniji. Že to, da je prvi slovenski olimpijec po novem iz rokometnih vrst, je za pristaše tega športa v Sloveniji veliko priznanje. Verjamem, da bo Bobinac znal enakovredno razporediti svoje moči in denar na vse člane olimpijske družine. Posebej, če mu uspe podvojiti vsoto 26 milijonov evrov, ki jo država letno nameni za vrhunski šport ter za šport za vse.

Premik pa se je te dni zgodil tudi na Rokometni zvezi Slovenije. Njen novi predsednik je petdesetletni Škofjeločan Bor Rozman, član predsedstva pa je postal tudi naš donedavni predsednik in glavni sponzor Samo Lampret. Slovensko rokometno oblast bodo z njima sestavljali še podpredsednik Sebastjan Gergeta in Deja Ivanović, Blaž Brodnjak, Tomaž Jontes, Vanja Lombar, Janez Škrbec in Blaž Urbanija. Kot slišimo, si bo Rokometna zveza Slovenije v letih, ki prihajajo, prizadevala za izgradnjo nacionalnega centra na Brdu, kjer že domujejo tudi rokometaši, zavzela se bo za krčenje (?) Lige NLB, razširjanje rokometne igre itd. Kako bodo uspeli zmanjšati slovensko rokometno ligo in hkrati razširjati rokomet, je zdaj najbrž še uganka, a vse bo kmalu jasno.

Lampreta je povabil Bobinac. Kakšno besedo pri tem bo kajpak imel tudi Samo Lampret. Kaj bo poslej drugače v Slovenj Gradcu in kaj novega se poslej obeta v RZS, bomo kmalu imeli priložnost videti in spoznati. Kaj bo v resnici dobro oz. najboljše za slovenski in tudi slovenjgraško rokomet, se bo potem hitro pokazalo. Sam sem pristaš teorije, da nam napredka našega kluba ne bodo prinesli funkcionarji na vrhu zveze – lahko pa veliko pripomorejo – večino dela bomo morali opraviti sami. Ustvarjanje razmer za popularizacijo rokometa, delo z vsemi selekcijami, vztrajno treniranje in sodelovanje na vse več tekmovanjih, le to nam zagotovi trajnejši napredek. Naš član predsedstva RZS bo gotovo vesel, če bo videl, da klub iz katerega izhaja, napreduje v pravo smer, vsi v klubu pa bodo tudi veseli, ko se bodo lahko zanesli na »svojega« človeka na vrhu krovne organizacije.

Samo Lampret pričakuje, da bo RZS začela pisati novo zgodbo. Sveže moči, sveže ideje, novi izzivi, tako v moški in ženski reprezentanci. Kvalitetni vrh, ki se kaže v rezultatih državnih selekcij, naj bi poslej šel navzgor. Nekaj pogojev za  ta napredek že imamo, druge bo treba še ustvariti. Predvsem zveza potrebuje močnejšega sponzorja, takšnega z letnim vložkom okrog milijon evrov. Ga bodo možje zmogli in znali pripeljati v šport, ki za to nujno potrebuje tudi odmevnejši rezultat na evropski in svetovni ravni, tako na reprezentančnem in klubskem nivoju? Povezava med materialnimi temelji in tekmovalni uspehi je največkrat odločilna, tudi v rokometu je tako. Samo spomnimo se časa, ko je Celje bilo prvo v Evropi in ko je naša moška reprezentanca bila srebrna na Evru in tretja na svetovnem prvenstvu.

Še en uspešen rojak. Slovenjgradčanom ne kaže dobro le na nacionalni ravni, ampak tudi pri sosedih. Ko že govorimo o kadrovskih premikih, ne gre spregledati da je predsednik RK Gorenje nedavno postal 37-letni Janez Gams, tudi otrok rokometnega Slovenj Gradca. Mož, ki je dolgo igral za naš klub in svoj igralski vrhunec dočakal v Gorenju, je po direktorskem položaju v Velenju prevzel še predsedniškega. Se pravi, da športniki in športni delavci iz novodobnega Slovenj Gradca nimajo cene le doma, temveč tudi drugje.

Za konec v Celje. V nedeljo nas čaka še zadnje kolo prvenstva v Ligi NLB. Gremo v Celje, v hram slovenskega rokometa, srečali se bomo s prvaki. Kaj lahko pričakujemo? Dobro tekmo, pravijo navijači. Kaj točno si predstavljajo pod dobro tekmo, si lahko mislite. Da ne bi izgubili s preveliko razliko, jih najbrž misli večina, na kakšno točko iz Zlatoroga pa si upa pomisliti le redko kdo od njih. Na uho mi je prišla šaljiva domislica, da so Celjani četrtkovo tekmo evrolige s Kielcami v gosteh nameravali prestaviti, ker jih v nedeljo čaka derbi domače lige s Slovenj Gradcem. A Kielce menda niso bile za to. Zdaj pač bo, kar bo. Upajmo, da ne bo usodno. Po jesenskem delu prvenstva bomo šesti, spomladi pa nas čaka naskok za kakšno mesto višje. Morda tudi s kakšno kadrovsko okrepitvijo.

V sredo pa se še zadnjič vidimo v domači športni dvorani. Na sporedu bo pokalna tekma s sosedi iz Velenja. Igralce Gorenja bo na zanimivo tekmo pripeljal njihov novi predsednik, Slovenjgradčan Janez Gams. Tekma zaradi tega ne bo nič lažja, kvečjemu še bolj vroča. Takšna pa kar naj bo, dobrega rokometa si želimo vsi.

Avtor: Ivan Praprotnik