ROKOMET SE V SLOVENJ GRADCU IGRA ŽE SKORAJ 70 LET
Naše mesto in ljudje, ki tu živimo, smo že skoraj 70 let povezani s tem športom. Rokomet je postal sinonim za Slovenj Gradec in tudi obratno. Tako kot je življenje ljudi razdeljeno na različna poglavja, med katerimi je zagotovo najpomembnejše rojstvo, je ta prelomnica pomembna tudi v življenju športnega društva ali kluba. Vendar obstaja temeljna razlika, saj se mora človek nekoč za vedno posloviti, športnemu klubu pa življenje vedno znova vdahne nova generacija … In tako gre iz roda v rod.
Torej prvo spogledovanje s takrat novim športom se je v našem mestu pričelo leta 1964, ko je skupina mladih zanesenjakov začela razvijati to igro in orati ledino. Z leti je stvar postajala vedno bolj resna, tako da je zrasel športni kolektiv z vsemi formalnimi oblikami. Po spletu zanimivih okoliščin je prvi predsednik te rokometne združbe postal velik športni navdušenec g. Jože Levovnik. Rokometno zgodbo je do danes pisalo in v njej sodelovalo toliko ljudi, da bi njihovo naštevanje zahtevalo veliko časa, pa še takrat bi koga od zaslužnih zagotovo spregledali. Zato bom omenil le nekaj ljudi, katerih sled je bila močno opazna v posameznih obdobjih. Predvsem so to tisti, ki so v teh šestih desetletjih in pol v rokah držali krmilo naše rokometne barke. To so tisti, ki so znali previhariti viharje in premostiti obdobja debelih, predvsem pa suhih krav – če se lahko nekoliko pošalim …
Prvi zelo priljubljen in uspešen predsednik g. Jože Levovnik – Pepi je vodenje kluba predal g. Milanu Razdevšku, tedanjemu upravitelju bolnišnice. Zaradi njegovih osebnostnih kvalitet, kot sta vztrajnost in sposobnost prepričevanja nenaklonjenih, ter zaradi nespornih finančnih ter menedžerskih spretnosti je bila športnikom leta 1975 v uporabo predana za tisti čas (še danes je prijetna) ena lepših, morda pa celo najlepša manjša športna dvorana v Sloveniji. To je bila velika prelomnica, saj je bil rokomet na prostem zaradi vetra, dežja ali celo snega nepredvidljiva loterija. Ob otvoritvi dvorane smo v njej s Celjem odigrali finale rokometnega pokala Slovenije. Na RTV Slovenija pa je bil prvič iz te dvorane predvajan reportažni zapis. Vrhunec tega obdobja je bila osvojitev naslova republiškega prvaka in napredovanje v drugo zvezno ligo. Omeniti je treba, da je vodstvo kluba v tem obdobju prvič nastavilo profesionalnega trenerja Nika Markoviča. Sledilo je obdobje slabših rezultatov in ob številnem odhodu igralcev je klub leta 1981 izpadel iz slovenske lige. Na tej najnižji točki delovanja kluba od ustanovitve je vodenje prevzel Ivan Praprotnik. Z neomajnim optimizmom in zagrizenostjo je s peščico tistih, ki so še ostali v klubu, kljub črnogledim napovedim rešil barko pred potopom. Namesto tega se je s Praprotnikom začela nova plovba z uspehov željno posadko. Danes bom izkoristil to priložnost, da se Ivanu za njegovih enajst let na vodilnem mestu v imenu kluba in v svojem iskreno zahvaljujem. Žezlo je za štiri leta prevzel nekdanji igralec in dolgoletni klubski delavec in funkcionar Matjaž Beliš. Uspel je pridobiti novega generalnega sponzorja, takrat uspešno družbo Nova oprema.
Naslednje obdobje se je pričelo s prihodom novega generalnega pokrovitelja Prevent, predsednik pa je postal njegov direktor g. Jože Kozmus. Po mojem osebnem mnenju je bilo to obdobje, ko se je zaradi dozorelosti nekaterih domačih igralcev, nakupa kvalitetnih tujih igralcev in trenerjev ter z velikim finančnim vložkom igral najboljši rokomet pri nas. Takrat je klub prvič igral v evropski pokalni ligi EHF in prišel celo do polfinala tega tekmovanja. Po finančnem zlomu generalnega sponzorja je klub, ki je veljal za enega finančno najstabilnejših v Sloveniji, zašel v težave. Tako je leta 2011 stanje postalo skoraj brezizhodno, ko je klub zaradi dolgov prenehal z delovanjem.
Vendar se je združilo nekaj zanesenjakov, ki so na pogorišču starega naredili nov klub z imenom RKSG2011. S tem so več kot 150 mladim športnikom omogočili, da so se še naprej lahko ukvarjali z rokometom. Zelo kočljivo je izpostavljati imena zaslužnih, da koga ne izpustiš, kot sem že dejal, vendar moram tukaj izpostaviti vse člane tedanjega upravnega odbora kluba, ki so klub rešili gotovega potopa. Od takrat je minilo več kot desetletje, krivulja uspešnosti delovanja kluba pa nenehno raste. Znanilci novih slutenih in že tudi otipljivih uspehov so danes tukaj, v tej dvorani. To so skrbno izbrani posamezniki z vizijo in pogledom, uprtim proti novim uspehom.
Prvi med enakimi je bivši predsednik kluba g. Samo Lampret, uspešen gospodarstvenik, ki zna o športu razmišljati večplastno in družbeno odgovorno. Obdal se je z ekipo sodelavcev, ki znajo prepričati precej tistih, ki so v tem okolju tako uspešni, da del presežkov investirajo v športne dejavnosti okolja, iz katerega izhajajo. Le-to omogoča celostno rast mladih športnikov, vzpodbuja njihovo vztrajnost in delavnost in tako kot družba v celoti postajamo boljši. Gospod Lampret je v tem kratkem obdobju, ko je zagrizel v to kislo jabolko, s svojimi vodstvenimi sposobnostmi dokazal, da so spremembe na bolje možne celo v krajšem času, kot so to mnogi pričakovali. Njemu in njegovi ekipi želim veliko uspeha, vendar, kot je rekel že Churchill, brez znoja in solz ne bo šlo. Vem in prepričan sem, da bo klubu ob strani stala tudi občina tako z načrtovano izgradnjo novega športnega objekta kot s finančno ter moralno podporo, saj ima župan in tudi občinsko vodstvo veliko posluha za šport. Na koncu, pa ne nazadnje, gre zahvala poznavalcem rokometne igre in da bi še v bodoče v tako velikem številu prihajali bodrit svoje športnike in se z njimi veselit novih uspehov v prihajajoči sezoni celo v evropskih tekmovanjih.
Za vse, ki so v klubu delali in ki ga danes vodijo ali v njem igrajo, je to največje priznanje.
Kakšna pa bo prihodnost? Prepričani smo, da tudi uspešna. Slovenj Gradec ima rad rokomet in eden drugemu veliko pomenita. Pa naj kdo reče, da Slovenj Gradec ni mesto rokometa!
Jani Potočnik